Google: najbolj zabavno ‘nedobivanje’ službe

Vam je članek všeč?

Priporočite ga prijateljem prek družbenih omrežij!

Googleov HQ v Londonu (foto: Swizec)

Januarja odprem Linkedin Mail – tega ne počnem skoraj nikoli, raje visim na Twitterju.

»Hai, a bi se pogovarjal z Googlom? Rabimo inženirje«

Eh, spam.

Čez nekaj dni se vseeno odločim, da bom odpisal. Če je spam, je spam, če ni spam, mi pa tudi nič ne škodi. Minimalna izguba časa. Potem sem dva tedna pozabil opaziti, da mi je Googlov recruiter dejansko odgovoril in se hotel čim prej pogovarjati po Skypeu. Nekaj balinanja kasneje se končno ujameva. »Ah, zdaj nimam časa za resen intervju, pokličite me tam nekje marca, po izpitih.«

Izkaže se, da je Google zelo prijazen, časa imajo neskončno, denarja tudi, inženirje rabijo vedno. Sploh ni problem stvari delati, kakor hitro ti paše. Diplomiraš šele čez pol leta, prej sploh ne moreš … ? Ni problema.

Marca se je zgodil prvi od dveh telefonskih intervjujev … razgovorov? Aja, vmes sem zamenjal dva ali tri recruiterje; bojda imajo zelo specifična opravila. Na srečo sem vse skupaj »imel« le tri.

Oba telefonska pogovora sta si bila zelo podobna. Čičaš pa čakaš pred računalnikom kot luster. Navodila so zelo specifična: »Bodi 5 min prej, na GTalk bodi available, ne tipkaj na laptop, imej dober internet, kamero naj GTalk prepozna, mikrofon tudi. Ne sekiraj se …«

Človek na drugi strani seveda zamudi vsaj deset minut, še potem prvih nekaj minut deluje malce zmedeno in, kar je presenetljivo, opravičljivo. Ni jim vseeno da zamudijo, a se zgodi. Tako pač je. Inženirji smo taki :)

Pogovor je bil v obeh primerih zelo sproščen. Občutek kot da z najboljšim kolegom na kavi debatiraš ‘kul’ inženirske probleme, on pa se dela malo pozabljivega in mu moraš dokaj natančno razlagati koncepte, o katerih bluziš.

Na srečo se veliko družim s pozabljivimi ljudmi …

Nekatere bojda doleti samo en telefonski intervju/razgovor. Prvi inženir naj bi ne bil preveč navdušen, skoraj zaskrbljen.

Po telefonskih pogovorih pride čakanje. Sicer obljubijo, da bo odgovor hiter, ampak, kot se rado zgodi, če imaš slab občutek za čas, se prva dva dneva sekiraš. »Zakaaaaaaj šeeeee kaaaaar niiiiii, f****k kdaj bo?«

Potem te pa tri dni kasneje preseneti kot strela z jasnega. Kaj? Eden izmed recruiterjev me želi že spet poklicati? A ni to že zdavnaj mimo?

Yay, v London grem na razgovor v živo!

London je kul, vedno sem vesel, ko dobim izgovor za potovanje v London. Četudi samo za par dni. Če je zastonj, pa še toliko bolje! (To je bilo moje prvo zastonj potovanje v London.)

Ko te Google pelje v London se imaš … fajn. Hotel v centru Londona s sobo za nekih 200 evrov na noč, plačana hrana do cca. 30 evrov na dan, zastonj letalo, zastonj podzemna in Stansted Express.

Vse.

Težavica je le, da, razen aviona, vse plačajo z zamikom. Se pravi, moraš kot ‘ubogi’ študent založiti približno 500 evrov. Ki jih dobiš. Ampak kasneje, traja tam nekje tri tedne.

Ups.

Ampak se splača :)

Googlov London HQ je pa tudi precej lepa beštija. Prideš gor – ja, recepcijo imajo v zgornjem nadstropju stavbe – in te pozdravi odličen ‘parlour’ s tistimi starinskimi usnjenimi fotelji, ki so prav posrečeno britanski. S stene te opazuje Kraljica, za tabo je avtomat z zastonj pijačo.

Receptorke so prijazne.

Od nekje se pojavi recruiterka, ki te preko neskončno vrat na kartico in nekaj stopnišč odpelje v nekakšen kompleks sob za sestanke.

Miza. Tabla. Telefon. LCD. Internet. Dva stola.

Pred tabo je nekih šest ur klepeta z različnimi inženirji – nekako slaba ura na vsakega – vmes imaš kosilo s sedmim inženirjem, ki ti malo razkaže naokoli in pove kaj o kulturi na Googlu.

Mimogrede, s Skandinavci je izredno težko klepetati.

Inženirji so si med seboj zelo podobni. Eni so bolj sproščeni, drugi manj. Eni so bolj ‘people person’, drugi manj.

Vse po vrsti pa zanima, kako dobro programiraš. Večina jih niti nima drugih vprašanj kot, da ti zastavi zanimiv problem in počaka na rešitev. Na morebitna vprašanja odgovarjajo.

Zelo pomembno je, da zastaviš prava vprašanja, ker so naloge namenoma dvoumne – tako ugotovijo, kako rešuješ probleme in deluješ v ekipi, hkrati pa mora rešitev na tabli biti čisto pravilna. Koda se mora pognati, poloviti moraš vse off-by-one napake in nasploh moraš biti sposoben v svojem najljubšem jeziku reševati probleme iz nule.

Predvsem iz nule. Če si za problem že slišal, dobiš drugega.

Učinkovitost rešitev je tudi pomembna. Če ne najdeš najoptimalnejše rešitve, te bodo spodbujali, dokler ne napišeš nečesa, kar je teoretično najbolj optimalno.

Dan je minil v približno petih minutah. Sem bil na koncu kar malo razočaran. Z veseljem bi klepetal še nadaljnih nekaj ur, ampak bojda to ne gre tako.

Sem pa potem vandral po Londonu še cel popoldan in večer in noč in še večino naslednjega dne.

No kakorkoli, neprecenljiva izkušnja, zelo zabavno in zgodba bi se komot zaključila tukaj.

Ampak verjetno moram povedati še konec – ponudbe za službo nisem dobil. Google se je odločil, da moje impresivne programerske sposobnosti niso dovolj teoretično podkovane za njihov okus.

Se zgodi, bojda lahko čez eno leto, nekje maja 2013, pričakujem klic.