Kolumna

Zakaj uspešna slovenska zagonska podjetja odhajajo v tujino?

Vam je članek všeč?

Priporočite ga prijateljem prek družbenih omrežij!

Aleš Špetič (foto: Finance)

Aleš Špetič (foto: Finance)

Mlada tehnološka podjetja, ki jih ustanovijo slovenski podjetniki, so najhitreje rastoča gospodarska panoga. Iz nič so v desetih letih postala skupnost, ki skupaj zaposluje nekaj tisoč visoko izobraženih in motiviranih podjetnikov. Značilnost teh zagonskih podjetij je, da gre večinoma za storitvena podjetja z nizkimi zahtevami po obratnem kapitalu ali delovnih sredstvih, da takoj ciljajo na globalni trg in da so zelo mobilna. Hkrati so to podjetja, katerih lastnikom ni težko sprejeti odločitve, da če ne gre, bodo pač počeli nekaj drugega, ustanovili novo podjetje.

Večina kapitala, ki ga ta podjetja pridobijo, se porabi za plače. A ker gre za mlada podjetja, brez sredstev, je kakršno koli pridobivanje kapitala prek bank ali nelastniških virov nemogoče. Zato se zagonska podjetja večinoma odločajo za iskanje solastnikov, ki pa največkrat prihajajo iz tujine. Po petletnem, sistematičnem pregledovanju slovenske skupnosti zagonskih podjetij lahko rečem, da na leto slovenski podjetniki pridobijo približno 100 milijonov evrov tujih investicij, a le okoli 5 % se jih zgodi v Sloveniji. Za vse ostale gredo slovenski podjetniki v tujino, tam ustanovijo podjetje in poslujejo v tujini.

Zanimanje za vlaganje v slovenska podjetja torej je, ni pa interesa, da bi se vlagalo v Slovenijo, razen če se država ne izpogaja za doplačila delovnih mest z Japonci, Avstrijci ali Francozi. A tudi tam gre večinoma za delovna mesta z nizko dodano vrednostjo, medtem ko pri zagonskih podjetjih govorimo o zahtevnejših delovnih mestih z višjo dodano vrednostjo.

Zakaj torej tuji vlagatelji, ki imajo slovenske podjetnike radi, ne želijo vlagati v Slovenijo?

Upravne ovire

Upravno okolje je povsem nejasno, ne glede na to, kako radi se uradniki in ministri hvalijo s točkami e-Vem in podobno. Za tuje vlagatelje je neverjetno, da morajo biti za ustanovitev ali dokapitalizacijo podjetja fizično prisotni v Sloveniji. Vlaganja v zgodnjih fazah se pogosto naredijo sindicirano, kjer več posameznikov vloži manjše zneske, slovenska zakonodaja pa zahteva, da so ob dokapitalizaciji vsi prisotni pri notarju. Ni potem lažje kar vse skupaj ustanoviti tam, kjer takšne zahteve ni?

Zagonska podjetja so podjetja, ki prvih nekaj let ne ustvarjajo dobička, a kljub temu je lastništvo jasno in zgodi se tudi, da se kakšen od ustanoviteljev ali vlagateljev umakne. Običajen postopek je, da podjetje to lastništvo prevzame, da neaktivni ustanovitelj ni zavora pri nadaljnjem razvoju in da je solastništvo potem na voljo tistim, ki bodo prispevali k prihodnosti podjetja. Po slovenski zakonodaji to ni možno, če podjetje posluje z izgubo.

Da bi bila mera polna, se za vlagatelje uvajajo nove omejitve, ki preprečujejo, da bi ustanavljali manjše sklade (Zakon o alternativnih investicijskih skladih), oziroma (Zakon o gospodarski družbah preprečujejo vlagateljem, da bi investirali v več podjetij zaporedoma. Zakaj bi torej nekdo želel vlagati v Sloveniji, če lahko vse skupaj enostavneje doseže v Londonu ali Berlinu. Pri nas bi to moralo biti desetkrat lažje, da bi se z njimi sploh lahko primerjali.

Davčne ovire

Drug velik problem je davčna obremenitev. Slovenija je nedavno doživela prvi večji uspeh (Outfit 7), pri čemer se je v rokah nekaj Slovencev ustvarila ena milijarda evrov dodane vrednosti. Del tega denarja je že v tujini, predvsem zaradi nerazumljive zakonodaje, ki uspešne Slovence odganja. Pa bi morda zdaj kdo od odgovornih poklical prodajalce Outfit 7 in se dogovoril, kaj bi bilo treba storiti, da vsaj del kapitala pride nazaj in se vloži v Sloveniji? Ker smo lahko prepričani, da v taki ali drugačni obliki druge države to že počnejo. Nerodno je, da smo za Avstrijce sposobni spreminjati zakonodajo čez noč in doplačevati, da le pridejo poslovat v Slovenijo, Slovence pa odženemo. Najbolj ciničen epilog te zgodbe bo, da se bo del tega denarja vložil v podjetja, ki so jih ustanovili Slovenci, a v tujini po tuji zakonodaji.

Slovenska obdavčitev dobička ni visoka, je pa visoka efektivna obdavčitev, saj se reinvestiranje dobičkov ne spodbuja in davčnih olajšav za spodbujanje mladih podjetij praktično ni. Vlagatelj iz Londona, ki reinvestira dobiček v novo podjetje v Londonu, je deležen do 70 % olajšave. Zakaj bi torej vlagal pri nas?

Podobno je tudi z lastniškim nagrajevanjem zaposlenih. Obdavčevanje opcij in lastniškega nagrajevanja je rigidno in nekonkurenčno z drugimi državami. In tudi zato slovenska zagonska podjetja bežijo v tujino.

Poslovne ovire

Tretja velika težava pa so poslovne ovire. Tujec skorajda ne more poslovati s Fursom ali carino, saj so pravila nejasna in nestabilna. Poročanje in elektronsko poslovanje večinoma ne deluje ali pa deluje slabo. Tuj vlagatelj ne more izvedeti, kaj vse mora narediti in kaj so njegove obveznosti.

Pridobitev identifikacijske številke za DDV traja več tednov, medtem pa podjetje ne more izdati računa, na katerem bi lahko obračunalo DDV. Tega so se v tujini lotili drugače in mladim podjetnikom ali vlagateljem, ki pridejo iz tujine, pomagajo. Sam še vedno redno dobivam ponudbe uradov drugih držav, da mi lahko pomagajo pri prenosu mojega podjetja k njim. In po mojih izkušnjah je to res operativna pomoč.

Zaposlovanje tujih inženirjev je misija nemogoče. Zdaj že pregovorna anekdota ameriškega inženirja, zaposlenega v slovenskem podjetju, ki je poskušal nekaj urediti na uradu za tujce, pa ni našel nikogar, ki bi z njim govoril angleško, je najboljši prikaz stanja. To seveda ne pomeni, da nihče ne pomaga, a sistemsko zadev nimamo urejenih.

Ukvarjanje s pravilniki o varstvu pri delu, z zdravniško ustreznostjo za pisarniške delavce, carinskimi prijavami za uvoz in izvoz malenkosti je morda smiselno za velike sisteme, za mala podjetja s tremi zaposlenimi pa je to ovira, zaradi katere marsikomu poči film. Ker to svojim vlagateljem in zdravi pameti težko upraviči.

Najbolj neverjetno pa je, da kljub opozorilom sprememb praktično ni. Kdor tej trditvi ne verjame, naj samo pogleda, koliko mladih zagonskih podjetij poskuša svojo srečo v tujini in predvsem kakšen je trend. Ministrstva se (razen svetlih izjem) ne odzivajo na pobude, meljejo velike zgodbe, ministri se slikajo ob priložnostih, kjer lahko za nekaj delovnih mest doplačujejo zneske, o katerih bi lahko zagonska podjetja le sanjala.

In zato je stanje tako, da na leto povprečno 100 milijonov evrov, ki bi prišli v Slovenijo, odide drugam. Žal v rokah mladih Slovencev, ki gredo z njimi.