‘Žensk programiranje ne zanima’ in podobni miti

Vam je članek všeč?

Priporočite ga prijateljem prek družbenih omrežij!

Po Netokracijinem dogodku Ladies of New Business, na katerem smo odprli temo položaja žensk v tehnološkem svetu, se je na družbenih omrežjih razvila burna razprava, ki je pokazala, da so stereotipi in miti o ženskah in tehničnih poklicih še vedno zelo živi. Ker se odgovori hitro izgubijo v Facebook komentarjih ali so na Twitterju omejeni na 140 znakov, sedaj na enem mestu odgovarjam na najbolj pogosta vprašanja, ki sem jih v preteklih dneh dobila.

Alja Isaković Ladies of New Business

Odgovori na najbolj pogosta vprašanja in zmote, ki smo jih slišali po Netokracijinem dogodku Ladies of New Business.

‘Zakaj pa noben ne poskuša povečati števila rudark?’

IKT je hitro rastoča panoga, v kateri nam že primanjkuje usposobljenih kadrov. Evropska unija napoveduje, da bomo do leta 2020 imeli preko 800.000 nezapolnjenih delovnih mest na področju IKT. Povedano drugače: imate že zdaj težave z iskanjem razvijalcev? Vsako leto bo težje, če se v industrijo ne bo začelo vključevati več različnih profilov ljudi (ženske, denimo).

‘Žensk programiranje ne zanima.’

Prve programerke so bile ženske. Tam do nekje 80ih je bilo razmerje celo nam v prid. Razlag, zakaj se je trend obrnil, je več, ampak zgodovina kaže, da imamo lahko s pravimi pogoji prav toliko programerk kot programerjev.

Mit, da žensk programiranje ne zanima smo ovrgli tudi s tem, da se je pri nas preko 2000 žensk prijavilo na brezplačne programerske delavnice Rails Girls in Django Girls. V svojih prijavah so pisale, da jih je področje vedno zanimalo, ampak so iz svoje okolice (družina, mediji) dobivale sporočila, da programiranje ni za dekleta in da naj sploh ne poskusijo, ker je to za njih pretežko.

Pa tudi, če bi bilo res, da tehnologija žensk ne zanima, to ne razloži tega, zakaj imajo v IT-ju na sploh manjši delež tudi pri t.i. “ženskih” poklicih – marketingu, recimo. Marketing naj tudi žensk ne bi zanimal?

‘Vsak, ki se želi naučiti programiranja, lahko to sam stori prek spleta.’

Da, na spletu je na voljo ogromno brezplačnih tečajev programiranja, ampak veliko težje je uspeti brez podpore okolice in najbližjih. Občutek imam, da nas je večina, ki smo danes v tej industriji, že od malega imela doma računalnike in starše, ki so nas podpirali (sama sem recimo imela mamo, ki je bila programerka). Če si moški, te noben ne pogleda, kot da si padel z Lune, če rečeš, da si programer. Ni lahko, če moraš vsakič znova dokazovati, da nekaj znaš samo zato, ker si ženska.

Ada Lovelace

Ada Lovelace, britanska matematičarka in programerka, avtorica prvega računalniškega algoritma. Vir slike: Wikipedia

‘To se dogaja samo v Silicijevi Dolini.’

Res je, čez lužo obstaja več raziskav na to temo, ampak imamo tudi evropske raziskave, ki prihajajo do presenetljivo podobnih zaključkov. Po 30. letu le 20 % žensk z IKT diplomami dela v IKT sektorju, po 45. letu odstotek pade na 9 %. Odstotek žensk na menedžerskih in odločevalskih položajih je bistveno manjši kot v drugih sektorjih: v IKT ima 19,2 % zaposlenih za nadrejeno žensko v primerjavi s 45,2 % v ostalih industrijah. Različne raziskave kažejo tudi na poslovne koristi večje raznolikosti v podjetjih. Pri študiju računalništva je odstotek žensk pri nas že nekaj časa okoli 10%.

Pri nas se ženske lepo sprejme. Nisem še videl, da ženske v tem poklicu ne bi lepo sprejeli.’

Tipičen dan ženske v IT-ju: si na sestanku in (moški) naročnik odgovore pričakuje samo od oblikovalca, kljub temu, da ti odgovarjaš na vsa tehnična vprašanja. Prideš nazaj v pisarno in vsi pričakujejo, da boš od vseh zaposlenih ti tista, ki bo naredila kavo za goste. Poskušaš projekt premakniti naprej, pa si takoj označena, kot “tečna” (moškim kolegom to noben ne reče). Predstavljaš produkt na konferenci in se hkrati ukvarjaš še z moškimi, ki želijo tvojo telefonsko številko. To je samo nekaj mojih izkušenj, v katerih se prepoznajo praktično vse kolegice, ki delajo v IT-ju.

Pogosto gre za malenkosti, tako da si najprej si rečeš “no big deal”. Potem se ti pa takšne stvari (pa še kakšne hujše) dogajajo vsak dan in si na določeni točki rečeš: “Čakaj, zakaj pa moram vse to prenašati POLEG mojega rednega dela?”

‘Saj mi bi zaposlili ženske, pa jih ni.’

Delež žensk se bo težko povečal sam od sebe, če bomo dekleta že od majhnega odvračali od tehničnih ved in če ne bomo izboljšali kulture v tehnoloških podjetjih, ki tudi pogosto odvrača ženske. Lahko ste del rešitve s tem, da:

  • spodbujate iniciative, ki programiranje in druga tehnična znanja predstavljajo na drugačen način (programerske delavnice za ženske, otroke ipd.),
  • aktivno delate na kulturi podjetja, ki je prijazna do različnosti in temu prilagodite tudi politiko zaposlovanja,
  • ponudite več pripravništev in junior zaposlitev z mentorstvom za tiste, ki v IKT vstopajo kasneje (tudi za moške!).
Rails Girls Ljubljana

Na delavnice Rails Girls in Django Girls Ljubljana se je prijavilo več kot 2000 deklet (foto: Rails Girls).

‘V Sloveniji so ženske plačane enako kot moški’

Res je, da imamo v Sloveniji najmanjšo razliko v plačah med spoloma v EU (kar ne pomeni, da je ni). Hkrati po evropskih podatkih ženske v IT-ju zaslužijo 9 % več kot ženske na podobnih položajih v drugih sektorjih. Se pravi, da bi lahko pri nas razliko v plačah med spoloma še zmanjšali z večjo prisotnostjo žensk v IT-ju.

‘Zakaj smo moški krivi za to, da žensk programiranje ne zanima?’

Nihče za trenutno razmerje ne krivi samo moških. Tudi ženske imamo predsodke, mediji pa vztrajno širijo stereotip programiranja kot nekaj, ker počnejo osamljeni geeki v kleti hiše svojih staršev. Tudi zaradi tega ima veliko ljudi napačne predstave o programiranju. Za odpravljanje teh predsodkov bomo potrebovali sodelovanje vseh, tako ženskih kot moških.

‘Delavnice, kot so Rails Girls in Django Girls diskriminirajo moške, nisem še videl delavnice, kjer ženske nimajo dostopa’

Tovrstne delavnice so potrebne zaradi že omenjenih predsodkov in pomanjkanja žensk v IT-ju. Hkrati večine ne zmoti to, da na večini tehnoloških dogodkov pri nas ni prisotnih niti 10 % žensk, pri govorcih pa je delež žensk ponavadi še manjši, pogosto točno 0%.

TLDR: V kakšni industriji želimo delati?

Kot večkrat poudarjam: lahko se tudi odločimo, da ni problem, da imamo homogeno industrijo, ki je narejena po meri določenega tipa moških in da se morajo vsi ostali pač prilagoditi in postati ‘one of the boys’. Ampak potem moramo nehati tarnati o tem, da nam primanjkuje tehničnega kadra.

Moje mnenje je, da si kot industrija, ki poskuša spremeniti svet na bolje, lahko postavimo višje standarde in poskusimo narediti delovno okolje, ki bo na sploh bolj prijazno, ne glede na spol ali druge razlike. To se mi zdi ključnega pomena, če želimo biti konkurenčni na dolgi rok.

In ker se radi zgledujemo po tujini: Google je lani namenil 150 milijonov dolarjev za spodbujanje raznolikosti, tako znotraj podjetja kot za podporo zunanjih iniciativ. Kaj je za izboljšanje pogojev v industriji (tako za moške kot za ženske) naredilo vaše podjetje?