Oče od mojega sošolca je bil mizar. Doma je bil nekaj hiš od mojega doma naprej, tako , da sva bila skoraj soseda. Večkrat smo se dobivali na igrišču in na travniku, kjer smo se igrali in družili.
Spomnim se, da je vedno prinesel kakšno stvar ali igračo izrezano iz lesa. Po srednji šoli smo se sošolci malo razgubili, saj smo se vpisali v različne šole in vsi smo dobili nove prijatelje. Občasno smo se še družili skupaj in tako je šel čas naprej. Jaz sem se odselila in vedno bolj po redko prihajala domov. Enkrat po dolgem času, ko sem spet prišla domov, pa sem srečala bivšega sošolca. Malo sva obujala spomine, kako je bilo lepo v časih šole. Povedal mi je, da je prevzel očetovo delavnico z vsemi mizarskimi stroji. Po šoli se je vpisal v lesarsko šolo, saj se je odločil, da bo nadaljeval očetovo obrt. Oče mu še vedno pomaga z nasveti, drugače pa je v šoli pridobil tudi dosti tehničnega znanja. Vsi očetovi mizarski stroji so še v dobrem stanju, zato mu ni bilo potrebno takoj investirati v delo. Spoznal je nekaj novih strojev na trgu, vendar se kar znajde s temi, ki jih ima.
Nekaj strojev bo moral kljub temu zamenjati, da bo lahko ostal konkurenčen na trgu, saj mu bodo novi mizarski stroji omogočili hitrejšo izdelavo pohištva. Pri raziskovanju ponudbe ga je posebej navdušila kakovost, ki jo ponujajo Mior mizarski stroji, saj dobro dopolnjujejo njegovo delavnico. Tudi njegova spretnost zahteva, da bo moral nadgraditi opremo in dodati kombinirani stroj, še vedno pa je rad izdelal kaj posebnega zase za svojo dušo in takrat so prišli prav prvi mizarski stroji, na katerih se je učil in začel spoznavati les. Najraje je delal z rezkalnikom, s katerim je lahko obdeloval dekorativne robove.
Krožna žaga mu še vedno služi, s skobelnikom pa ni mogel več izdelovati ravni površin in ga je moral zamenjati za drug stroj. Vesela sem bila za njega, da je tako uspel in še vedno ohranjal očetovo tradicijo. Če bom kaj potrebovala mi bo z veseljem naredil.