Aljaž Pengov Bitenc: Bloganje še ni out!

Aljaž Pengov Bitenc: Bloganje še ni out!

Tokratni Geek tedna je Aljaž Pengov Bitenc, v Twitter krogih bolje poznan kot @pengovsky, ki ga lahko dnevno slišimo na Radiu Kaos ter tedensko beremo na blogu Sleeping with Pengovsky. Ali slovenska blog scena sploh obstaja? Zakaj mu na Twitterju sledi preko 5000 ljudi? Preberite kaj je povedal v našem intervjuju.

Aljaž Pengov Bitenc je geek tedna (foto: Miha Rekar)
Aljaž Pengov Bitenc je geek tedna (foto: Miha Rekar)

O tebi je mogoče prebrati naslednje: direktor in odgovorni urednik Radia Kaos, capo di banda in naslednji Boter, splošni nebodigatreba in zakotni pisun, diplomant politologije, bloger in kolumnist za Nedelo, oče treh otrok, … in kdo je Aljaž Pengov Bitenc?

 Vse našteto, ne nujno v tem vrstnem redu

Od leta 2006 pišeš na blogu ‘Sleeping with Pengovsky’. Kaj ti vedno znova daje zagon in motivacijo za pisanje?

 Mnja. Bloga sem se lotil potem, ko je bilo konec kampanje za lokalne volitve leta 2006, ki sem jo pokril v piko, kot se reče in se pri tem navadil spati tudi samo po tri ure na noč. Kar naenkrat sem imel preveč časa in premalo dela, kar je bil dovolj dober izgovor, da končno neham težiti Michaelu Manskemu na njegovem blogu Carniola.org in si postavim svojega. In ker je pri sv. Michaelu komentiranje potekalo v angleščini, se je nekako zdelo logično, da bo tako tudi na pengovsky.com. Prvih nekaj zapisov je bilo sicer v slovenščini, pa se je hitro izkazalo, da ne bo šlo čez. Zapisi v slovenščini so bili preveč, hm, novinarski, filtrirani, obrušeni. V angleščini pa sem lahko stvari napisal bolj barvito, baročno in začinjeno.

Leta kasneje mi je Lenart Kučič dejal, da je angleščina zame neke vrste bergla. Kako prav je imel, sem ugotovil šele lani, ko so me k pisanju “resident” bloga povabili v spletnem uredništvu Dela. Vsakič sproti se moram prisiliti, da stopim iz novinarsko-analitičnih čevljev in tekst zastavim bolj sproščeno. Tako po vsebini kot po stilu. Pa še to mi ne uspe vedno.

Po drugi strani pa je res, da je zapisov o slovenski politični in družbeni sceni v angleščini še vedno zelo malo, ko sem začel, jih pa sploh ni bilo. Razen uradnih vladnih kanalov. Tako sem, ne da bi res hotel, našel svojo nišo. To pa je najbrž tudi razlog, da me vsake toliko za mnenje, komentar ali zgolj za pojasnitev ozadja povprašajo tudi kakšni tuji mediji, denimo Economist, FT ali European Voice.

Motivacije in zagona tako ne manjka. Egotrip, pač. Bloganje ne bo spremenilo sveta, moje bloganje toliko manj. Je pa vedno fino, ko vidiš, da ljudje berejo to, kar napišeš. Tisto, kar manjka, je čas. V dobrih starih časih sem lahko vsak delovnik sestavil en zapis. Danes sem srečen, če spravim skupaj en zapis na dva tedna. Pa še to mi ne uspe vedno …

Kakšno je tvoje mnenje o slovenski blogerski sceni?

A slovenska blogerska scena sploh obstaja? :) Zdi se mi, da so blogi postali tak hud mainstream, da težko govorimo o kakršnikoli “sceni”. Na začetku, tam, do leta 2010, so blogi predstavljali “kul faktor”. Blogerjev je bilo relativno malo, tisti bolj aktivni smo se bolj ali manj poznali med seboj ali vsaj vedeli eden za drugega, si komentirali objave, skratka … fajn je bilo. Potem pa so bloge odkrili piarovci, pa politiki in – to je bilo ključno – mediji, ki so potem nekaj časa tekmovali v tem, kdo bo na svojo blogersko platformo privabil več ljudi in na koncu je imel blog že vsak, ki je imel pet minut časa.

Da ne bo pomote: pravično je in spodobi se, da se je to zgodilo. Medij pač ni medij, če ni množično dostopen. In če kaj, potem je prav blog to. Množično dostopen medij. Dostopen ne samo uporabnikom, pač pa tudi njegovim potencialnim ustvarjalcev. Blog, bodisi kot tehnološka platforma bodisi kot vsebinski koncept je močno znižal prečko za vstop v svet deljenja svojih misli s svetom. Kot tak je eno prvih resnično demokratičnih mnenjskih orodij. Seveda pa to pomeni, da se je z njegovo popularizacijo močno povečala tudi stopnja entropije oziroma šuma, zato so blogi svoj “kul faktor” počasi, a zanesljivo izgubili.

To ne pomeni, da je bloganje danes out. Nasprotno. Pomeni samo, da se je treba malo bolj potruditi, da se naš (se pravi, vaš) glas sliši. Če si to želite, jasno.

Pa še nekaj je. Pojav bloga kot tehnološke platforme je omogočila razmah novih medijev. Ne samo osebni blogi, tudi čisto pravi mediji in portali, denimo pokojna Vest.si, ali pa Metina Lista, kjer Nataši Briški pomagam ustvarjati podcast Metin Čaj, ali pa Radio KAOS, konec koncev. Vse to je omogočil razmah blogov.

Tako da – slovenska blogerska scena? Alive and kicking. Just not all that special anymore.

Z očetom ustvarjata Radio Kaos. Ali je potrebno veliko manevriranja? Sta skupaj uspešen tim?

Ali kje ni potrebno veliko manevriranja? ;) Glede na to, da je Radio KAOS novembra lani praznoval dvanajst let, bi težko rekel, da nisva uspešen tim. Konec koncev Radia KAOS ne ustvarjava zgolj midva, čeprav je najin levji delež. Tu so še bolj ali manj redni sodelavci, bodisi pri produkciji bodisi pri posebnih projektih, kot je prenos Prešernovega recitala, ki smo ga prvič neposredno prenašali še preden je radio zares stekel in potem vsako leto znova.

Omeniti velja še vse tiste ljudi, ki so nekoč bili Radio KAOS, pa danes niso več. Bodisi zato, ker so radio prerasli in šli delat k večjim medijem (kar me vedno znova veseli) bodisi zato, ker so bili nad nami razočarani (kar me veseli malo manj, a se tudi to zgodi). Od vsakega od njih sem se veliko naučil, upam pa, da tudi oni kaj od mene.

A na koncu, ko se dan izteka in se mudi v vrtec po otroke, vedno ostaneva jaz in “fotr”, ko narediva še zadnji kao sestanek med vrati in ugotavljava, kaj vse je še treba narediti in kaj od tega bomo lahko naredili jutri.

Preko 5000 sledilcev @pengovsky na Twitterju. Kaj misliš, zakaj?

To pripisujem naivnosti mojih sledilcev, ki so iz nekega razloga prepričani, da so moji tviti relevantni, potem pa si nočejo priznati, da so razočarani, hehe. No, če poskušam odgovoriti resno: delno zato, ker veliko ljudi, sploh novih uporabnikov, Twitter jemlje preveč resno. Ne glede na vse, so tviterji, sploh njihov slovenski del, v bistvu malo večja gostilna, kjer eni sedijo za malo večjimi, drugi za malo manjšimi mizami, nekateri pa visimo za šankom in komentiramo vse po vrsti. Del odgovora pa se najbrž skriva v dejstvu, da sem na tviter-vlak skočil relativno zgodaj. Ne čisto med prvimi, ampak skupnost je bila takrat še dovolj majhna, da smo se lahko medsebojno čohali v smeri dlake in vsake toliko naredili tudi kaj dobrega. Recimo Twestival, kjer sem nekaj svetil zraven. Takrat smo eden drugemu dokaj zvesto sledili in – podobno kot na začetku blogerskega vesolja – hvalili eden drugega.

Skratka – fake it till you make it …

Tvoja izbira top 5 slovenskih tviterašev. Čigave tvite najraje bereš?

Top 5 slovenskih tviterašev? Naj pomislim … Erlah, Turinek, Savič … Hecam se (peace, Domen :))

Mogoče bo klišejsko, ampak res nimam top peterice. So ljudje, katerih tviti so v mojem vesolju v obče bolj relevantni, večinoma so to ljudje, ki jih poznam tudi osebno ali smo morda celo skupaj kaj ustvarjali. So pa tudi popolni tujci, katerih tviti so naravnost briljantni. Konec koncev, že dolgo časa velja, da je Facebook za spremljanje prijateljev, ki so se odtujili, Twitter pa za spremljanje tujcev za katere želiš, da postanejo tvoji prijatelji.

Naraje berem vse, ki so v moji časovnici. Mogoče kdaj koga zgrešim, ampak zato pa imamo RT, ne?

In kako oče treh otrok kombinira svojo dinamično kariero z družinskim življenjem?

Ob pomoči in podpori matere treh otrok, seveda. Upam, da gre tudi v obratno smer.

 Največji #win in #fail v preteklem letu?

Največji #win je bil #filpeng, a. k. a. najin tretji sin, ki ga zdaj biska skupaj z #filomensky in #pengomena :)

Največji #fail? 400+ evrov, ki sem jih bil proti koncu leta prisiljen investirati v večkrat razbit zaslon moje Lumie 820. Zahvaljujoč moji nerodnosti in hitrim prstom #filomensky. Hvala bobu, da @th0r te stvari hitro uredi :)

Kakšen je tvoj tipičen dan?

Kaotično ;) Navadno se začne ob 5.45. Takrat imam pet do petnajst minut časa, preden se zbudi otročad. Potem je vse skupaj en velik blob, ki navadno vključuje blebetanje v mikrofon, skakanje po terenu, avdio in video montažo, social media z lastnim in radijskim avatarjem, prekladanje PHP in druge kode, sestavljanje in razstavljanje že zdavnaj amortizirane opreme, skratka doing shit that makes the radio sing :) Tu so edina stalnica štirje kofeti, ki me držijo čez dan, do točke, ko vendarle deca omagajo v posteljo. In če ostane kaj časa in energije, se bodisi naredijo stvari, ki bi se morale čez dan, pa se niso, lovijo roki za oddajo tekstov, sem ter tja napiše kak blog ali pa pogleda kakšen del katere omiljenih serij skupaj z drago. Trenutno sta na tapeti House of Cards, druga sezona (ja, tako hudo je) in Better Call Saul.
In potem, jovo na novo. 

In še za konec: kdaj si bil prvič online ali zadnjič offline?

Prvič online? Zares verjetno na faksu, ko sem se na grozo plačnikov telefonskega računa (i.e., staršev) preko terminala priklopil na dostopno točko FDV in odkril Usenet. Zadnjič offline? Pred tednom dni, ko sem šel na letalo iz Bruslja v Ljubljano. ;)

Priljubljeno

Družbena omrežja

Vse, kar morate vedeti o organizaciji nagradnih iger na Facebooku in Instagramu

Katere so najbolj pogoste napake podjetij pri organizaciji nagradnih iger na Facebooku in Instagramu?

Zamudili ste ...

Družbena omrežja

Vse, kar morate vedeti o organizaciji nagradnih iger na Facebooku in Instagramu

Katere so najbolj pogoste napake podjetij pri organizaciji nagradnih iger na Facebooku in Instagramu?

Družbena omrežja

Kaj se lahko na primeru malega Krisa naučimo o dobrodelnosti in preračunljivosti podjetij?

Se kdaj vprašate, kako smo posamezniki in podjetja dobrodelni? Je pogojevanje dobrodelnosti z nakupom sodelovanje s kupci ali preračunljivost, ki je namenjena pospeševanju prodaje? Smo do tovrstnih dobrodelnosti podjetij lahko kritični ali se to ne spodobi, saj vendar delajo dobro? Nabirka za malega Krisa je spodbudila ta razmislek o dobrodelnosti.

Kultura 2.0

Veliki seznam coworking prostorov v Sloveniji

Kje v Sloveniji lahko najamem pisarno, sejno sobo, prostor za sestanek, si delim delovno mizo in ob tem izmenjujem izkušnje, ideje in informacije s somišljeniki?

Kultura 2.0

Vse, kar morate vedeti o platformi YouTube Music (ki je že na voljo v Sloveniji!)

Ni neznanka, da se YouTube v naši regiji še vedno pretežno uporablja kot platforma za poslušanje glasbe. Zdaj je tudi v Sloveniji na voljo storitev YouTube Music, posvečena prav glasbi, in preverili smo, kaj početi z njo in ali jo je sploh vredno preizkusiti.

Kultura 2.0

Zaplujte v poletje z novo različico World of Warships – battle royale

Nikoli nisem bil človek, ki sanjari o dolgih plovbah, a vedno sem užival v igrah, v katerih je treba upravljati s kakšno vrsto velike mehanizacije. To je preraslo v veliko ljubezen do simulatorjev pa tudi drugih iger, ki na primer vključujejo ladje ali tanke.

Spletni marketing

Kaj se lahko o vsebinskem marketingu naučimo od digitalnih agencij POINT OUT, Madwise in Optiweb?

POINT OUT, Madwise in Optiweb so tri slovenske digitalnomarketinške agencije, ki potencial svojih kanalov izkoriščajo za deljenje znanja, spodbujanje odprte razprave o različnih temah in posledično pritegovanje novih naročnikov.