Pred tednom dni je po spletu odmevala novica, da se vrača ikona družbenih omrežij, MySpace (2003). Platforma, ki so jo vsi občudovali, opazovali, se pri njej naučili, kaj vse je sestavljeno narobe, potem pa se je sesula praktično v neobstoj in v prah. Sam se še spomnim svojega profila na »starem« MySpaceu leta 3 in 4, ko so večino uporabniških profilov krasili animirani .gifi (prevladoval je Lion King in karakterji iz Matrice), zvezdice, kič in »umetniške« profilne fotke uporabnikov. Instagram in podobne aplikacije, ki vsakemu uporabniku dajo v roke potencial, da naredi artsy-fartsy fotografijo, so bile še zelo oddaljene. Kaj, oddaljene, njihovi avtorji so bili verjetno še v osnovni šoli. Ni bilo pametnih telefonov in ljudje so še vedno govorili, da »gredo na internet«, čemur je sledilo cviljenje dial-up modemov in nato povezava z bliskovito hitrostjo 56 kbps.
Se kdaj vprašate, kako smo posamezniki in podjetja dobrodelni? Je pogojevanje dobrodelnosti z nakupom sodelovanje s kupci ali preračunljivost, ki je namenjena pospeševanju prodaje? Smo do tovrstnih dobrodelnosti podjetij lahko kritični ali se to ne spodobi, saj vendar delajo dobro? Nabirka za malega Krisa je spodbudila ta razmislek o dobrodelnosti.
Kje v Sloveniji lahko najamem pisarno, sejno sobo, prostor za sestanek, si delim delovno mizo in ob tem izmenjujem izkušnje, ideje in informacije s somišljeniki?
