ČIPke: Ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost

V laboratoriju Rampa so z iniciativo ČIPke mesto pod soncem našle programerke, elektroničarke, mehaničarke, hekerke in gikice – ženske, ki živijo od tehnologije ali pa se z njo ukvarjajo v prostem času. ČIPke raziskujejo in spodbujajo sodelovanje žensk v znanstveno-tehničnem kontekstu in intermedijski umetnosti ter opozarjajo tako na negativno kot tudi na pozitivno diskriminacijo žensk v IKT sektorju. O njihovih prizadevanjih in položaju žensk v tehnološkem svetu sem se pogovarjala z vodjema iniciative Sašo Spačal in Ido Hiršenfelder.

ČIPke
ČIPke so ženske s čutom za tehnologijo, znanost in umetnost (foto: Hana Jošić).

Iniciativa ČIPke odpira prostor komuniciranja o pogojih delovanja žensk na področju tehnologije in temelji na praktičnem izobraževalnem programu, ki vključuje različne delavnice odprtokodnih programov, njihovega programiranja, grafičnega oblikovanja, video montaže, elektronike in robotike. V okviru iniciative organizirajo tudi druge enodnevne dogodke, delavnice, predavanja in zaključno letno razstavo, ki predstavi produkcijo ČIPk v preteklem letu.

Ime ČIPke je besedna igra, ki vsebuje ime za elektronsko komponento ali čip. Ustanoviteljice iniciative bi rade z njo poudarile, da se ženske lahko enako dobro ukvarjamo z vzorci in logikami v elektronskih vezjih in programju ter predlagamo pogled na tehnološke poklice, ki presega spolne delitve. Ime ČIPke so izpeljale tudi iz angleške besede lace (čipka), ki tvori koren priimka matematičarke Ade Lovelace, ki je izračunala prvi algoritem, namenjen za procesiranje s stroji.

O ČIPkah in položaju žensk na področju znanosti in tehnologije sem se pogovarjala s programskima vodjema ČIPK Sašo Spačal in Ido HiršenFelder.

ČIPke
V iniciativi ČIPke so mesto pod soncem našle programerke, elektroničarke, mehaničarke, hekerke in gikice (foto: Hana Jošić).

Iniciativa ČIPke deluje dobri dve leti. Kako in kje je nastala?

Iniciativa ČIPke deluje pod okriljem Rampa laba in je nastala na pobudo glasbenika in zvočnega umetnika Luke Prinčiča, deklariranega feminista, programerja, zagovornika odprtokodnih tehnologij, ki je bil v letih 2011 do 2012 programski vodja Kiberpipe, ki je tedaj delovala še pod okriljem Zavoda Kersnikova. V marcu leta 2012 so v sodelovanju s Feminističnim in queer festivalom Rdeče Zore priredili Eclectic Tech Carnival (ETC). ETC je mednarodna iniciativa za spodbujanje žensk k udeležbi pri razvoju odprtokodnih tehnologij, kajti v mednarodnem prostoru je po nekaterih statistikah med razvijalci pičlih 1,5 odstotka žensk. Mentorice ETC so bile izključno ženske, namenjena pa je bila prav tako izključno ženskam. Eden temeljnih namenov delavnic izključno za ženske je bil ustvariti varen prostor, kjer nobeno še tako osnovno tehnološko vprašanje ne naleti na gluha ušesa ali celo posmehovanje, kar je bila do tedaj po oceni Luke Prinčiča v Kiberpipi stalna praksa. Treba je tudi razumeti, da Kiberpipa ni bila izjema, temveč pravilo. Večini hekerskih laboratorijev namreč “vladajo” moški, ženske pa naletijo v najboljšem primeru na pozitivno diskriminacijo, ki je za razvoj tehničnega znanja žensk skoraj enako škodljiv kot negativna diskriminacija. ETC je doživel oster napad s strani programerjev v Kiberpipi, ki so delavnice obsodili kot diskriminatorne. Po našem mnenju je bila burna reakcija razumljiva, ker je pritisnila na zelo pereč problem diskriminacije po spolu, ki je tedaj lebdel nad laboratorijem. Menimo, da je izključujoča narava delavnic nujna, da bi v novem laboratoriju Rampa vzpostavili varen prostor za ženske, ki bi se rade naučile tehnoloških znanj. V Rampa labu spodbujamo etiko sodelovanja, skupinskega dela, izmenjave znanj, medsebojnega učenja. Punce druga drugo cenijo in poslušajo mnenja drugih, kar se občutno razlikuje od okolij, ki spodbujajo tekmovalnost. Po dveh letih delovanja, nam je vse bolj všeč tudi izjava programerk CodeCatz (samostojne iniciative, ki je nastala ravno tako pred tremi leti), ki se zbirajo na Rampi vsako sredo in pravijo: “Ženske nismo nikoli v manjšini.” CodeCatz so zaznale tudi občutno razliko med prevladujoče moškimi programerskimi okolji, v katerih se sodelavci poskušajo “over-code” ali nad-kodirati drug drugega, medtem ko prevladujoče ženska programerska okolja poskušajo kodirati skupaj.

Saša Spačal in Ida Hiršenfelder, ČIPke (foto:Arhiv UGM, Umetnostna galerija Maribor, razstava Varvara Guljajeva: SPAMpoezija)
Saša Spačal in Ida Hiršenfelder, programski vodji iniciative ČIPke (foto: Arhiv UGM, Umetnostna galerija Maribor, razstava Varvara Guljajeva: SPAMpoezija)

Kako velika je ČIPkasta skupnost v Sloveniji? 

ČIPke aktivno delujemo od leta 2013. V prvih dveh letih smo uspele oblikovati odprto skupino 20 žensk, ki redno obiskujejo laboratorij Rampa. Na posamezne delavnice sprejmemo do 12 oseb, največ zanimanja je bilo v minulem letu za delavnico elektronskih tekstilij mentorice Lynne Bruning, na katero smo prejele preko 40 prijav. Ženske nas pogosto sprašujejo, če se lahko pridružijo ČIPkam. Na redna srečanja ČIPk lahko pride katera koli ženska, ne glede na predhodno znanje ali starost. Kot rade rečemo: “Za udeležbo na ČIPkasti delavnici ni potrebno predhodno znanje, zgolj zvedavo oko, uho in ročice.” Za vse udeleženke ČIPk so prostori laboratorija Rampa na Kersnikovi 4 v Ljubljani na široko odprti vsak ponedeljek ob 17. uri. Odprti laboratorij je namenjen medsebojnem učenju in nadgradnji znanj, ki so jih udeleženke pridobile na delavnicah pa tudi novim pobudam in idejam. Na razpolago so osnovni materiali, ki jih udeleženke rabijo za izdelavo projektov. Okolje pa je prijazno vsem, še tako osnovnim vprašanjem o elektroniki, programiranju … Komunikacija poteka tudi preko odprte skupine Č I P k e na Facebooku, kjer imamo 394 članic, prav tako se trudimo stalno ažurirati ČIPkast blog na spletnem naslovu https://cipke.wordpress.com, kjer poleg najav delavnic in fotografij, objavljamo vadnice, na voljo je videoteka ter kratki članki o legendah.

V iniciativi pripravljate tudi dokumentarec Tok (Flow), ki se ukvarja s situacijo žensk, ki delujejo v znanstveno tehničnem kontekstu in intermedijski umetnosti. V kakšni fazi je projekt?

Tega vprašanja sem še posebej vesela, kajti ravno ob koncu leta smo ČIPke oddale prijavo na javni poziv RTV Slovenija h koprodukcijskem sodelovanju pri produkciji avdiovizualnih del. V primeru, da bomo na razpisu uspešne, bomo dokumentarni film objavile do konca 2015. V primeru da ne bomo uspešne, se bomo še naprej aktivno iskale koprodkucijska sredstva za dokončanje filma in ga objavile v najhitrejšem možnem času. Do sedaj nam je uspelo posneti dve tretjini materiala in napraviti preliminarni pregled in montažo materiala. Nastalo je tudi video žgečkalo, s katerim smo napovedale dokumentarni film, vendar pa je nadaljnje delo zastalo zaradi dveh razlogov: prvič, poraba (za dokumentarni film) zelo nizkih produkcijskih sredstev, ki sta jih prispevala Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana, in drugič, zelo visoke estetske in kvalitativne zahteve, ki jih gojimo ČIPke.

Želimo si namreč, da bi bil dokumentarni film dovolj privlačen za publiko. Dve od metod, kako napraviti film čim bolj privlačen, so vmesne grafične animacije ter čustveno in podatkovno nabite izjave. Ciljna skupina dokumentarnega filma so v prvi vrsti učenci in učenke zadnjih razredov osnovne šole ter dijakinje in dijaki, ki se odločajo za nadaljnjo poklicno pot, z namenom da spodbudimo punce k tehničnim poklicem, njihovim vrstnikom pa pokažemo, kako jih lahko tudi sami pri tem spodbujajo. Preko intervjujev se bo razkrila tako negativna kot tudi pozitivna diskriminacija. Slednja bo preko izjav razkrita kot enako škodljiva, razkrita bo tudi pokroviteljska drža, ki spremlja pozitivno diskriminacijo. Poleg osnovne ciljne skupine je dokumentarni film namenjen tudi ostalim generacijam, ki jih obremenjuje diskriminacija žensk v kontekstu tehničnih poklicev.

"Za udeležbo na čipkasti delavnici ni potrebno predhodno znanje, zgolj zvedavo oko, uho in ročice", pravijo ČIPke (foto: Hana Jošič).
“Za udeležbo na ČIPkasti delavnici ni potrebno predhodno znanje, zgolj zvedavo oko, uho in ročice”, pravijo ČIPke (foto: Hana Jošić).

Kako usklajujete aktivnosti iniciative z rednimi (službenimi) obveznostmi?

Pet delavnic na leto, tedenska srečanja in delovanje ČIPk med letom podpira laboratorij Rampa na Kersnikovi, ki deluje s finančno podporo Ministrstva za kulturo, Mestne občine Ljubljana, JSKD in ŠOU v Ljubljani. V lanskem letu nam je z zelo dobrodošlo donacijo priskočilo na pomoč tudi podjetje Condrad, s katerim želimo oblikovati dolgoročnejšo obliko partnerskega sodelovanja. Sredstva so skromna, a smo do sedaj uspeli pokriti stroške za pripravo aktivnosti, honorar mentoricam za pripravo in izvedbo delavnic, kritje stroškov materialov ter prost dostop do delavnic, kar nam je izredno pomembno, saj statistika pravi, da se ženske pogosto ne odločajo za tehnične poklice tudi zaradi finančnih težav. Aktivnosti ČIPk načrtujemo vsaj eno leto v naprej in se prijavljamo na različne razpise, da bi preprečile nenadne preobremenitve. Naš moto je, da skrbimo druga za drugo ter prostora ne oblikujemo tako, da bi podlegel prekarnim in izkoriščevalskim oblikam dela.

(foto: Hana Jošič)
(foto: Hana Jošić)

Moja mati je študirala elektrotehniko, takrat (v poznih sedemdesetih letih) je ta poklic predstavljal povsem naraven izbor tudi za ženske. Nato se je zaposlila in delala kot programerka. Če pogledamo današnje številke IKT industrije, je situacija bistveno drugačna. Zakaj je temu tako?

Vaše vprašanje je zelo na mestu. Do odgovora smo prišle ČIPke med raziskavo in intervjuji za dokumentarni film. Prevladuje namreč večinsko mnenje, da je diskriminacija po spolu na delovnem mestu stvar prejšnjega stoletja, pogovori v filmu pa bodo razkrili, da je diskriminacija še vedno zelo prisotna. Stanje v nekaterih poklicih, na primer v računalništvu, je bilo v sedemtesetih letih 20. stoletja bolj enakopravno kot danes. Ravno splošno prepričanje, da nam je vedno bolje, je zmotno, saj preprečuje prepoznavanje razlik, kje je bolje, slabše, ali enako in kaj se je spremenilo v kakovosti delovnih razmerij. V podporo temu opažanju je bilo napisanih kar nekaj feminističnih besedil in raziskav spolov, v katerih je razvidno, da je bila promocija programiranja in računalništva načrtno orkestrirana manipulacija potrošnikov pri oblikovanju IKT trga. V tesni navezavi s konzervativno politiko Ronalda Reagana in Margaret Thatcher v osemdesetih letih 20. stoletja, se je namreč načrtno izvajala tako imenovana ponovna domestikacija žensk, ki so se v šestdesetih in sedemdesetih letih s seksualno revolucijo in enakopravno udeležbo na trgu dela že do neke mere emancipirale. Del tega načrta je bila promocija računalniških tehnologij izključno dečkom, s prevladujočimi vojaškimi računalniškimi igrami. Med dekleti starimi do 10 let jih 66 % izjavlja, da jih najbolj zanima fizika, matematika in tehnika, na univerzo pa se za iste poklice zanima zgolj 15 % žensk. Istočasno so si s pritiski svetovne banke, ki so povzročili zaton socializma, napravili tudi poligon za ponovno domestikacijo žensk v Vzhodni Evropi. Najbolj kritična domestikacija se je zgodila na primer na Poljskem, kjer so ženskam med drugim odvzeli pravico do samoodločbe o lastnem telesu. Podobna ponovna domestikacija se je zgodila v LR Kitajski, ki je z uvedbo nove tržne ekonomije ali tako imenovanega “socializma s kitajskimi značilnostmi”, ki ga je uvedel Deng Xiaoping, do danes do dobra načela enega redkih pozitivnih učinkov, ki ga je imela vladavina Mao Zedonga na kitajsko družbo, to je enakopravnost med spoloma. Eden od temeljnih razlogov za takšno stanje po celem svetu je neprestana promocija telesne lepote žensk, ki v službi kozmetične in tekstilne industrije popolnoma objektivizira žensko. Degradacija emancipatornih potencialov iz sedemdesetih let 20. stoletja je zmes med ekonomsko in ideološko objektivizacijo žensk.  

Foto: Hana Jošič
Za slab položaj žensk v IKT sektorju sta usodni tako negativna, kot pozitivna diskriminacija (foto: Hana Jošić).

Kakšni so delovni pogoji žensk, ki delajo v Sloveniji znanstveno-tehnološkem sektorju? So na boljšem ali slabšem kot njihovi moški kolegi?

Vprašanje je dokaj obsežno. Vsekakor ne moremo delovne situacije, v kateri se nahajajo delavke in delavci v Sloveniji zvesti zgolj na problematiko spola, temveč na kompleksno družbeno ekonomsko situacijo, pri kateri diskriminacija po spolu igra eno izmed vlog. Delavke in delavci se soočajo s kompleksnim spektrom družbenih, ekonomskih in razrednih ovir, ki še vedno bolj pogosto preprečujejo ženskam kot moškim, da bi nemoteno opravljale svoje delo. Poleg diskriminacije po spolu je na delu tudi v Sloveniji zelo prisotna starostna diskriminacija tako starejših kot mlajših. Eden od faktorjev, da številne oblike diskriminacij (na primer v zdravstvu, konkretneje v kirurgiji) niso javno prepoznane, je zelo krut sistem samocenzure. Slovensko okolje je pri specializiranih poklicih namreč tako majhno, da se vsakogar, ki bi se pritožil, nemudoma izloči. Pogosto je na delu tudi stara šola seksizma, pri katerem tudi same ženske igrajo določeno diskriminatorno vlogo. V znanstveno-tehničnem sektorju se ženske manj pritožujejo nad diskriminacijo tudi zato, ker nimajo nikakršnega orodja, s katerim bi diskriminacijo prepoznavale in kritizirale. Diplomantke in diplomanti naravoslovnih znanosti v primerjavi s kolegicami in kolegi iz družboslovnih znanosti na univerzitetnem nivoju niso obveščeni o sistemih diskriminacije ali družbene kritike. V kontekstu tržne ekonomije, katere temeljno gonilo je konkurenca, se morebitni neuspehi pogosto preprosto tolmačijo kot osebni neuspeh. Trik kapitalizma je v tem, da ne priznava razrednih in drugih oblik sistemske diskriminacije, temveč jo reducira na osebno svobodo, ki je povsem lažna. Delavke in delavci v prekarnih in nereguliranih razmerjih so pogosto podvrženi izsiljevanju in izkoriščanju, ne da bi to dejansko prepoznali kot sistemsko obliko terorja.

Kakšna pa je situacija v Sloveniji, če jo primerjamo, denimo, s sosednimi državami?

Na žalost ne razpolagam s konkretnimi podatki iz širšega polja tehnoloških poklicev, ne da bi podlegla stereotipom, ki veljajo za posamezne države. Načeloma Slovenija sledi zgoraj opisanim trendom. ČIPke smo že lani začele oblikovati mrežo ženskih hekerskih laboratorijev na področju Balkana, ker smo v pogovorih s kolegicami s področja intermedijske umetnosti prepoznale, da je v večini držav bivše Jugoslavije pomanjkanje tehničnih in računalniških znanj. Načrtujemo, da bi si s kolegicami iz Srbije, Črne Gore in Avstrije izmenjevale mentorice, znanja in izkušnje.

ČIPke
Na ČIPkastih delavnicah ženske niso nikoli v manjšini (foto: Hana Jošić).

 ‘Moški so z Marsa, ženske pa z Venere’ – kako se lahko borimo proti tej in podobnim neumnostim, ki osebam pripisuje določene lastnosti oz. (ne)sposobnosti glede na spol?

Eden od prvih korakov je, da sebe prepoznamo in javno opredelimo kot feministko ali feminista, oziroma osebo, ki se je zavestno odločila, da bo na vsakem koraku delovala v skladu z opuščanjem v naprej določenih spolnih vlog, bodisi v zasebnem bodisi v javnem življenju. Ni nujno, da se vsi pridružimo feminističnim iniciativam kot so ČIPke ali CodeCatz. Spolne vloge lahko opuščamo tudi z najmanjšimi spremembami v vsakdanjem življenju. Osebno precej pozornosti namenjam uporabi jezika. Kadar govorim na primer v splošniku, uporabljam žensko obliko. Ena od metod je tudi tako imenovana “ničelna toleranca”. To pomeni, da se moramo zavestno naučiti, kako reagirati na očitne še tako “banalne” ali “vsakdanje” oblike diskriminacije. Če me prodajalec ogovori: “Kaj boš, miška?”, mu odgovorim: “Z mano se ne boste tako pogovarjali!”, kajti tudi pokroviteljski in na videz ljubkovalni odnos do žensk je oblika poniževanja in nasilja nad ženskami. Iz akademskih voda mi je na primer znan primer doktorice Polone Tratnik, ki so jo starejši profesorji venomer poimenovali “naša Polona”, njene kolega pa z “doktor ta-in-ta”. Podobnih sistemov branjenja lastne integritete se morajo naučiti tako moški kot ženske.

Priljubljeno

Digitalni mediji

[DIGGIT] Podarimo brezplačno vstopnico!

Junijska konferenca o digitalnih komunikacijah se bliža! Sodelujte v nagradni igri, pravilno odgovorite na vprašanje in si zagotovite svoj sedež - brezplačno!

Svet startupov

Sklad Silicon Gardens investiral v 5 slovenskih startupov: Sqwiz, Povio, Flaviar, Getta.pro in Sphericam

Sklad Silicon Gardens je objavil seznam prvih petih investicij, ki so jih opravili od maja letos. Kot pravijo predstavniki sklada, je v Sloveniji in regiji dovolj talenta in inovacij.

Družbena omrežja

Instagram razkril demografske podatke uporabnikov v Sloveniji

Kolikokrat ste že iz radovednosti ali zaradi poslovnih razlogov zaman iskali podatek o številu uporabnikov Instagrama v Sloveniji? Sedaj so dolgo iskani podatki končno na voljo. Instagram je pred kratkim omogočil oglaševanje v regiji, s tem pa je tudi razkril nekaj demografskih podatkov slovenskih uporabnikov.

Zamudili ste ...

Mobilno

Se lahko Honor 9 kosa z najboljšimi?

Honor 9 se zdi logična izbira za vse tiste, ki potrebujejo lepo oblikovan mobilni telefon z odličnimi specifikacijami.

Novica

Na spletu se najbolje nakupuje na gizzmo.si in mrpet.si!

Konferenca Ecommerce Day 2017 v Ljubljani je danes postregla z zmagovalci letošnjega izbora najboljših spletnih trgovcev. Glavna nagrada za večje spletne trgovce je pripadla trgovini gizzmo.si, glavna nagrada za manjše spletne trgovce pa mrpet.si.

Spletni marketing

Čez štiri dni v Ljubljani: Ecommerce Day 2017

Čez štiri dni se bodo strokovnjaki s področja spletne trgovine zbrali na enem mestu, na največji regijski konferenci o spletnem nakupovanju. Ecommerce Day 2017, ki ga organizirata Shopper's Mind Slovenija in Ceneje.si, se bo 28. in 29. novembra odvil v Ljubljani. Izkoristite izjemno priložnost in si zagotovite vstopnico za mreženje z več kot 200 strokovnjaki spletnega trženja.

Kultura 2.0

Zakaj si moraš poiskati službo v ‘digitalu’, razkriva Mak Kordić v 2. oddaji Digitalna kava

V drugi oddaji Digitalna kava smo govorili z Makom Kordićem, lastnikom in direktorjem digitalne agencije CNJ Digital. Mak pravi, da v znanju in idejah vidi moč, vse ostalo pa se da najeti.

Intervju

Strateg rasti: kdo je, kaj počne in kdo ga potrebuje?

Z razvojem tehnologije so se razvili tudi novi, digitalni poklici – delovna mesta z “nenavadnimi” nazivi in zadolžitvami. Kdo je growth strategist ali po slovensko strateg rasti? Kaj počne in kdo ga potrebuje? Podrobnosti poklica nam razkriva Maja Voje, strateginja rasti pri MAD Kings Growth Agency v Bruslju, ki jo lahko ta petek, 10. 11., srečate na dogodku Growth Marketing Conference Meetup v Ljubljani.

Kultura 2.0

Kako zgleda tvoj ‘lajf’, če oblikuješ nogavice, razkriva (digitalna) kava z Zulu Zion

Na slovenski digitalni sceni deluje kup nadarjenih oseb, ki so hkrati izredno zanimivi sogovorniki. Ustvarili smo serijo video intervjujev, v katerih se ob dobri kavi pogovarjamo s kreativnimi ljudmi.