Kaj se lahko na primeru malega Krisa naučimo o dobrodelnosti in preračunljivosti podjetij?

O dobrodelnosti se vedno piše vse najlepše, saj gre vendar za dobro delo. Do tega se kar nekako ne sme biti kritičen. In kot bomo videli v nadaljevanju, večina ljudi res ni kritična.

Glede dobrodelnosti podjetij imam pogosto mešane občutke, saj obstaja več načinov za podjetniško dobrodelnost in nekateri se mi zdijo vredni kritike ali pa vsaj razmisleka.

Vsa Slovenija “za malega Krisa”

Pisanje je spodbudila vseslovenska akcija, ki da misliti. V informativni večerni oddaji so izpostavili zgodbo bolnega otroka in sprožili dobrodelno nabirko. Slovenija na družbenih omrežjih je zblaznela. V želji po dobrodelnosti so se začeli vrstiti histerični pozivi vsem vprek! Besedna zveza »za malega Krisa« je preplavila splet.

Najbolj bizarna mi je bila objava uporabnika Facebooka, ki je zahteval »naj poslanci, celotna vlada in predsednik države takoj nakažejo po 1.000 EUR za malega Krisa«. V štirih dneh je to objavo delilo 6.300 uporabnikov Facebooka. In ni se ustavilo pri tem. Komentatorji pod objavo so prvotno zahtevo dvignili na 5.000 EUR, na seznam obveznih darovalcev pa so uvrstili še slovenske evropske poslance. Saj imajo denar, naj darujejo, a ne? Demokratično izvoljeni predstavniki imajo v očeh davkoplačevalcev očitno neko obveznost, da so dobrodelni, ko se to od njih zahteva. Zdi se kot nekakšna kazen, ker so bili izvoljeni. Sama izvolitev pa daje naključnim komentatorjem vso pravico, da razporejajo s premoženjem predstavnikov ljudstva.

Histeriji na družbenih omrežjih so se nemudoma pridružila tudi podjetja. Mnogim niti ni preostalo drugega.

Poglejmo, kakšne možnosti ima podjetje, ko se začne dobrodelna akcija:

1. Podjetje ne prepozna možnosti za dobrodelnost in ne stori nič. To je čisto legitimna izbira, čeprav se zdi to nekaj, kar bo pomenilo obsojanje s strani javnosti.
2. Podjetje nakaže donacijo. Nikjer ne izpostavlja svojega dejanja. Če bi jim kdaj kadarkoli kaj očital, pa lahko izkažejo svojo dobrodelnost.
3. Podjetje nakaže pomoč in se javno pohvali s svojo dobrodelnostjo. To je čista win-win Seveda se najdejo posamezniki, ki so kritični do hvaljenja z donacijo, a dobro delo je bilo storjeno in ne vem, zakaj si s tem podjetje ne bi izboljšalo ugleda, če si ga lahko. Bo ta preračunljivost omadeževala dobro delo? Bo dobro delo zaradi tega kaj manjše? Prepričana sem, da ne. Ampak vprašajte se ta vprašanja pri naslednji možnosti …
4. Vse bolj pogost je način, kjer podjetje svojo dobrodelnost pogojuje z nakupom ali nekim drugim dejanjem. V tem primeru podjetje sebe predstavi kot dobrodelno vnaprej. Dobro delo se bo namreč zgodilo šele, ko bodo kupci sodelovali in se obnašali tako, kot podjetje želi. Vprašanja o etičnosti, preračunljivosti in dobrodelnosti so tukaj zelo na mestu, opažam pa, da niso prav pogosta.

Tiranija izbire v praksi

Vsak oktober me v nelagodje spravi »Roza oktober v Hoferju«*. V mednarodnem mesecu ozaveščanja o raku dojk Hofer izvaja “dobrodelno-osveščevalno akcijo”, kjer od vsakega prodanega roza paketa šampinjonov nameni 10 centov v sklad za nakup naprave za meritev zgodnjega odkrivanja raka na dojkah združenju Europa Donna. Super akcija, kar se tiče ozaveščanja javnosti o tej strašni bolezni, a vseeno me nekaj zmoti. Kdo je v tem primeru dobrodelen? Kupci šampinjonov ali Hofer? Verjetno oboji. Ali nam Hofer omogoča dobrodelnost in ga to dela še bolj plemenitega? Na nek način, ja. Nas izkorišča in s tem pospešuje prodajo šampinjonov? Hm … Koliko ljudi in podjetij se bo na koncu počutilo dobro zaradi 10 centov? Je to res dobrodelnost? To je šele začetek mojega nelagodja.

Hofer ima običajno v svoji ponudbi dve vrsti šampinjonov – cenejše madžarske in dražje slovenske. Slovenski so na videz lepši, kar je razumljivo, saj opravijo manj poti, madžarski pa pogosto niso videti ravno sveži. V akcijo Roza oktober so vključeni le madžarski šampinjoni. Kupec se torej znajde pred dilemo: bo dobrodelen z nakupom madžarskih šampinjonov ali se bo raje vedel ekološko in izbral kakovosten slovenski izdelek? Katere šampinjone bi kupili vi?

Ne morem se znebiti občutka, da trgovec name prenaša odgovornost in me sili v izbiro med ekološkim in dobrodelnim vedenjem, obenem pa uporablja dobrodelnost za pospeševanje prodaje. Popolna tiranija izbire.

Vrnimo se k malemu Krisu.

Preračunljivost je del igre in se splača

Mali Kris je postal medijski artikel. Povsod ga je bilo polno. Na Facebooku je najbolj odmevala objava podjetja SMania, ki v bistvu spletna trgovina s poudarkom na nakitu in urah. Njihove objave pogosto spodbujajo vpletenost. Želijo si torej čim več komentarjev, delitev in všečkov, saj jih to dela vidne v morju podjetij na Facebooku. Svojo zmagovalno objavo so dobili z malim Krisom.

V štirih dneh je to objavo delilo skoraj 99.000 uporabnikov Facebooka! Predstavljam si, da se vsi ti uporabniki počutijo dobrodelni, v podjetju SMania pa si verjetno niso predstavljali, kaj se jim bo zgodilo. Objava je postala tako odmevna, da so nekateri komentatorji končno začeli spraševati o izkupičku napovedane dobrodelnosti. Podjetje je naknadno začelo odgovarjati in zatrjevati, da bo znesek zares nakazalo, dokaz pa objavilo. Glede na število delitev bi rekli, da so se ujeli v lastno past. Namreč 9.900 EUR donacije ni majhen znesek. V ponedeljek so objavili, da so znesek nakazali in zagotovo je bil to dobrodošel dodatek k nabirki. So pa v preteklem tednu pridobili tudi več kot 2.800 všečkov, močno povečali stopnjo vpletenosti na svoji Facebook strani in si verjetno tudi krepko izboljšali vidnost zaradi algoritma. Malce draga naložba in velika dobrodelnost.

Sledila so še mnoga druga podjetja in tole je le en od primerov. Gostilnica 5-6 kg je obljubila donacijo za malega Krisa, če boste pri njih naročili pico.

Iz objave ni razumljivo, do kdaj traja akcija, kakšen delež od plačane pice bodo donirali, kam in kdaj bo donacija nakazana … pravzaprav je vse zelo nejasno. Komentatorjev vse to ni motilo in jim taka obljuba dobrodelnosti očitno zadostuje. Nihče ni zastavil teh vprašanj in tudi gostilnica ni objavila več ničesar o tej temi. Mimogrede, to je bila ena od najbolj uspešnih objav na Facebook strani Gostilnice 5-6 kg.

Končni razmislek o dobrodelnosti

Dobrodelnost je vedno osebna odločitev. Nikogar se ne more siliti v dobrodelnost. Tudi če so to poslanci in ministri. Množična histerija, ki smo ji bili priča minule dni, je delovala kot tekmovanje v dobrodelnosti. Obenem pa vam lahko predstavniki večjih podjetij v Sloveniji potrdijo, da so pozivi – ki so bile že kar zahteve po dobrodelnosti – pogosto presegale meje dobrega okusa. Če je podjetje pohvalilo, da je doniralo le tri tisočake, so se mnogi zgražali, da je to premalo.

Na drugi strani pa imamo podjetja, ki svojo dobrodelnost javno in vnaprej razkazujejo, so netransparentni in hkrati pa jo pogojujejo z nakupi ali s sodelovanjem. Mislim, da kdorkoli želi biti dobrodelen, je to lahko brez pogojevanja. Sodelovanje za skupno dobro je zaželeno, ampak v takih primerih se težko znebim občutka, da ne gre le za pospeševanje prodaje in samopromocijo.

Uporabniki družbenih omrežij radi delijo dobrodelne objave podjetij, četudi je ob razmisleku njihova dobrodelnost vprašljiva. Uporabniki tudi nimajo vtisa, da brezplačno tržijo podjetje in se ne počutijo izkoriščene, ampak občutek dobrodelnosti premaga vse ostale morebitne pomisleke. To lahko podjetja izkoristijo.

Komentatorji, ki vseeno izpostavijo pomislek, večina hitro utiša. “Kaj me briga! Glavno, da deluje,” je tipičen način razmišljanja. V nekem smislu imajo prav, a vseeno bi bil malce bolj kritičen odnos dobrodošel.